Valentina Hrastnik: Moj zmagovalni utrinek

Letos obeležujem 30-letnico dela na Šolskem centru Celje, tako da me je povabilo k izjavi o utrinkih navdihnilo za pogled na vsa ta leta.

Sladki petki v šolski zbornici

Ko sem prišla v kolektiv šolskega centra, sem bila navdušena nad povezanostjo sodelavcev, ki so me več kot prijazno sprejeli v svojo sredino.  Že po enem mesecu dela smo imeli jesenski »piknik«, ki ni bil izveden junija zaradi osamosvojitvene vojne. To je bilo moje prvo druženje z vsemi zaposlenimi na centru, ne glede na kateri šoli so učili. Sledila so ob novem letu, pa strokovne ekskurzije doma in v tujini, pikniki …

Včasih sem v šali tarnala, da je bilo vse boljše »pred mojo ero«, saj sem poslušala zgode in nezgode mojih starejših kolegov s številnih ekskurzij od Severne in Južne Amerike do Singapurja. A tudi v teh tridesetih letih se jih je nabralo veliko, od kratkih do dolgih: Benetke, Praga, Budimpešta, Pariz, Sicilija, Cinque Terre … in Turčija, Kitajska, Egipt, Islandija, Iran, Tajska, Indija … Nepozabna doživetja s sodelavci in hkrati prijatelji.

In imeli smo zbornico in glavni odmor. Druženje ob kavi je omogočilo spoznavanje, izmenjavanje izkušenj in mnenj, nekaj let smo imeli še »sladke petke«, ko smo izmenjaje prinašali svoje pecivo in se veselili, da je konec tedna.

Večanje števila zaposlenih in bežna srečevanja na hodnikih

V vseh teh letih se je naš center večal, pridružili sta se še dve šoli, razvila se je višja šola, ustanovila projektna pisarna, razširilo računovodstvo, knjižnica, tehnična služba … Hkrati s širjenjem sem ugotavljala, da srečujem na hodniku zaposlene, ki jih ne poznam. Zdelo se mi je, da se ne čutijo vsi sprejeti, kot sem bila sama, saj nam manjka druženja. Šole so se zapirale v svoje »zbornice«, saj so se organizirale ekskurzije samo še v okviru šol, daljših skupnih potovanj ni bilo več, saj nas je bilo za zaključeno skupino premalo.

In rodili so se utrinki. Odlična ideja, ki je omogočila, da vplivamo s pripombami in pohvalami na dogajanje na celotnem centru. Utrinkov je bilo veliko, mnogi so bili uresničljivi, za nekatere ni bilo volje, za druge ne denarja.

Imela sem več utrinkov, a prvi in najbolj iskren je bil ravno tisti, ki je zmagal.

Zgodil se je zmagovalni utrinek

Učiteljski poklic je lahko naporen in sprostitev je še kako pomembna. Neformalno druženje nam omogoča, da se spoznavamo in prepoznavamo sorodne duše, s katerimi je sodelovanje prijetnejše in uspešnejše. Razmišljala sem, da vsi ne hodimo radi okrog več dni, da vsi ne vidijo izziva v novih znanjih, ampak v doživetjih in da vsi ne gredo radi daleč.

Tako se mi je porodila ideja 1-2-3. Enodnevna ekskurzija po Sloveniji, dvodnevna v sosednjih državah in tridnevna z letalom v evropske prestolnice.

Že pred tem utrinkom sem imela veliko somišljenikov, po njem pa so številni pritrdili, da so si tudi sami nekaj takega že dolgo želeli.

Zelo sem vesela, da se je ideja uresničevala vsa leta do »korone«.  Marsikdaj smo negodovali nad predlogi, a vendar smo se udeleževali ekskurzij in le redke niso bile izvedene.

Upam, da se bo to v prihodnje ohranilo, nadgradilo in izvedlo tako, kot sem si prvotno zamislila.

In prišla je nagrada

Najbolj sem se razveselila zmage utrinka, ker se je uresničil in bil odlično sprejet, a nič manj se nisem razveselila tablice, ki mi je bila izročena na skupni konferenci ŠC Celje. V vsej moji delovni dobi sem napredovala od pisalnega stroja do računalnika, od diska preko ključka do oblaka, od telefona do mobilnika. To je velik tehnološki napredek za nekoga iz prejšnjega stoletja. In nova tehnologija me navdušuje. Tablica me je s svojimi zmožnostmi osvojila. Z leti se je sicer utrudila, postarala in ko ni več zmogla v korak s časom, sem jo že odpisala. Na pomoč mi je priskočil sodelavec in prijatelj, ki mi je svetoval, da jo lahko še nekaj časa uporabljam kot navigacijo z velikim zaslonom v avtodomu. Tako me je skrbno vodila po evropskih cestah in mestih vse do letos.

Utrinki se nam nenehno porajajo in prav je, da jih imamo možnost povedati. Dokler imamo na šolskem centru ljudi, ki so jim pripravljeni prisluhniti in jih uresničevati, jih bomo z veseljem zapisali.

 

In moj utrinek?

Kje so se izgubili zaključni pikniki?
Pred 30 leti je bil junijski odpovedan in prestavljen na jesen.
Letos ni razloga, da ga ne bi bilo.

P.S.
Imamo sodelavca, ki se je že takrat izkazal, da dobro vrti glasbo. Z veseljem bomo plesali, kot bo on želel.

Valentina Hrastnik